Oljsko goro tiha noč pokriva, potok Cedron žalostno šumlja,
bleda luna za oblak se skriva, zvezdica nobena ne miglja.
O, zakaj žaluje Oljska gora? O, zakaj vsa zemlja drgeta? O, ne vprašaj, le solze pretakaj, z Jezusom, ki pot krvav poti.
Duša mu je žalostna do smrti, srce krči se od žalosti.
Božja usta prosijo utehe, v grozni boli vse ga zapusti.
O ne, Jezus, mi ne zapustimo, te nikoli, oj nikoli več;
srčno vdani k tebi, glej hitimo, k tebi, Jezus, v blaženo nebo.
Polonca Štritof: pogrom in pogreb minevanj | Meta Dekleta
31. Mar. 2015
[…] s planine konjščica, na katerih se bašemo z masovnikom na kruhu, v ušesa pa uleti najprej oljska gora, potem pa še tišina, je človek že čisto brez robčkov. popolnoma te ožamejo, izžamejo ti […]