Na poljani, na poljani
javor bel stoji,
na poljano, na poljano
sonce ne blešči.
Za lesove, za pogorje
šlo je, šlo je v sveto morje
in nič več ga ni…
Mir je, mir v poljani krasni,
beli javor tih,
slišati ni več šumenja,
listov zelenih.
Aj, ti srce, kaj bi rado,
kaj, da ne miruješ?
Sonce ti ne sveti več,
ljuba te ne ljubi več…
kaj še pričakuješ?
Da bo še enkrat vzcvetela
dražestna pomlad?
Da te bo radà imela
sreča še enkrat?
Ne!… Onà je šla, ah šla
in ne vrne se —
kakor zvezda vrh neba,
ko utrne se…
Ti je v jasni visočini
več ne pričakuj!
Tvoji, srce, so spomini —
in miruj, miruj!
Komentarji