Lipa zelenela je tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala, d’jal sem, da sem v raju.
Veje raztezovala k nebu je visoko,
meni pa je do srca segala globoko.
Ptičice je lipica v senčico vabila,
kadar ležal sem pod njo, me je ohladila.
Revica pa sedaj skoraj ovenela,
cvetje, listje zeleno zima ji je vzela.
Spavaj, draga ljubica! Večno ne boš spala,
nova pomlad zelena novi cvet bo gnala.
Zopet bodo ptičice, ptičice vesele.
Pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele.
Komentarji