Ko življenje

Ko življenje pokaže zobe in v trenutku ti poruši vse,

nikar ne obupaj, pa čeprav se ti zdi, da ničesar več ni.

A sanje so, sanje so, ker sanje vedno ostanejo,

v tvoj svet nov smeh in upanje prinašajo.

Uuu  –  sanjajva, uuu  –  sanjajva.

Kadar solza po licu drsi in misliš si, da rešitve ni,

ne obupaj, pa čeprav je hudo

in zdi se ti, da je vse odšlo. Odp.

Ne obupaj nikoli, zaupaj v sanje,

ker sanje upanje ti dajo, upanje dajo.

Pusti svoje težave, naj misli letijo v nebo, letijo kot ptice.

Nee,  – – –

ne dovoli nikomur, da vzame ti sanje.  – Odp.

Andrej Šifrer – Ko Zvonovi Zapojo

Starec sklonjen nad zemljo in poboža jo z roko,
s svojo hrapavo dlanjo, kot da začutil bi slovo,
ko zvonovi zapojo.

Ko končajo se poti, ko naenkrat jih več ni,
ko si le še sam s seboj, kot se zgodilo je nocoj,
ko zvonovi zapojo.

Molitve novih dni počasi odkrivajo sledi
do koč osamljenih ljudi.
Le pajčevina še drži do skritih pesmi,
ki smo jih ukradli večnosti.

Vem, da je vse več ljudi, ki ne slišijo zvonov,
ko se v poznih urah sami z dela vračajo domov
in zvonovi zapojo.